ŠE ENO ROLANJE

Zjutraj sem zgodaj vstala

in še z noči polnimi očmi

opazovala kako ogenj

spreminja obliko.

Iz opazovanja zdrsnem

v čutenje... in...

Žareče drevo tipalk se

znajde v vrtincu; v stanju,

ki je še najbolj podobno

(samo)raztapljanju pod

vodno gladino.

Rolanje brez konca!

Na pomoč!

Obrnem se k svojemu

angelu varuhu, ki me,

kakopak, nemo opazuje.

»Z njim si ne morem kaj

dosti pomagati,« pomislim.

V tistem zaslišim:»Lahko,

če se z mano poistovetiš«.

Boom!