KRILATI  KONJI

Zemlja se zatrese,

ko v noči poletim nad posteljo

in zajaham ognjene krilate konje...

Z njimi odjezdim skozi zrak

in namesto zraka diham ogenj.

Sanjski konji pravijo, da nocoj

potujemo do nebeških vulkanov,

da tam svoje gorivo dobimo...

Ko me prvi jutranji žarek sonca oplazi,

z darovi lave že počasi proti

drugi budnosti drsim...

Iznenada se znajdem v tvojem naročju

in nežno me opomniš, da je jutro

in naj si le snamem nočna krila.

SPREHOD NA SONČNEM ŽARKU

V pesmi se lahko sprehodim po Soncu

in si ne opečem stopal.

Lahko se usedem na sončni žarek

in se na njem podričam do kateregakoli planeta.

Lahko obiščem Luno,

samo da vidim ali se bom na njej

počutila skrivnostno in sanjavo...

Lahko se odpravim na Saturn,

do Hudiča osebno,

samo da vidim, če je res tam doma...

Pa do Plutona, samo da vidim

kako se nasprotja v eno zložijo

in se Šiva in Šakti ljubita v večnem objemu.

Pa čez Uranovo brezno,

samo da vidim ali mu lahko najdem dno...

In na koncu spet do Zemlje,

da s stopali ponovno dotaknem tlo.

METULJI

V nahrbtnik si naložim metulje,

z njimi odpotujem v neznano.

Ob vznožju drevesa jih izpustim,

da se oblečem vanje

in me s tisočerimi krili ponesejo v nebo.

Vedno sem si želela leteti.

Kdor pravi, da je življenje iluzija, se moti.

Česa bolj resničnega od življenja sploh ni...

in metulji so moje najljubše prevozno sredstvo.

V SREDIŠČU SRCA TIŠINE

Ko krik rojstva dneva pojenja

in se noč počasi umakne,

zaslišim svoj glas v jutru.

Zbudim se pripravljena,

in sprostim se v umiranje,

ker ljubim rojstvo...

Ko zavijem z očmi,

nebesa zavijejo z očmi.

Ko se veselim,

se stvarstvo veseli z mano,

drugega ni...

Odsev odseva v odsevu...

Življenje je gotovost,

ne da se mu pobegniti,

njegove strune so vseskozi

pripravljene na še en ton.

Njegovi glasbi ni konca,

lahko si zaradi nje srdit

ali pa vzradoščen...

Glasbi ni mar, ona igra...

V sredini, med skrajnostmi,

v središču srca tišine,

kjer nič nikoli ne vznikne

in nikoli nič ne premine.

BRZICE ZAVESTI

Nebo se le blago nasmehne,

ko se spusti v telo

in me popelje na sprehod po sebi.

Njegova prisotnost je hladna,

ko stojim na meji nemogočega,

ko se sprehajam po robu možnega.

Nagovarja me s svojim imenom

in želim se odzvati,

a se ne najdem nikjer,

čeprav se obličje množi v neskončnost.

V razlaščenosti sebe in v posesti neba

se ponovno prepoznam...

Ko mi ime pobegne pred sabo

in se varljiva podoba izmuzne,

takrat se zrak skozi zrak sprehodi...

DOM

Usahnite vase, trobente noči,

čas je za počitek, ne trobite mi!

Fanfare radosti ti igramo,

dobrodošla ponovno doma!

Oglej si to okolje

in dobro si ga zapomni.

Ne hodi drugam,

doma si vsakič, ko pozabiš iskati.

Ko se nehaš stegovati proti veji,

se sama upogne.

LOVCI NA SANJE

Lovci na sanje se pregovarjajo

kdo bo prvi,

ki se bo vtihotapil vanje.

Lisičjeglave podobe

režečih gobcev

z ovohavanjem preverjajo

iskrenost verovanja v

dobrohotnost stvarnika.

S šapami mečkajo srce,

preiskujejo mehkobo in šibkost.

Raziskujejo kje najlažje udarijo,

kje lahko vstopijo

in izsrkajo sočnost.

Zvitorepo modrujejo  

kako izruvati človeškost,

kako prelisičiti božanskost...