NE VEM

Kaj pa vem...?

Jaz samo občudujem

očarljivost plesa,

ki pleše sebe...

Kot v najbolj divjih

sanjavih sanjah,

le da sem budna.

Ne rabim se uščipniti,

da preverim,

budnost je neizpodbitna.

Kam plešem od tod -

ne vem.

In to me pomirja.

Svoboda je v besedah -

ne vem.

In dih je lahek, kot da vem.

RAZKRITA

Kam naj stopim, da

te ne pohodim?

Kako naj diham, da

te ne poškodujem?

Le nežno si upam gledati,

da moj pogled ni premočan.

In glasnost stišam na mejo

slišnega, da ni pregroba.

Previdno se premikam,

da ne ranim rahlosti zraka.

Zvok, ki je zdaj tišina,

se stopi v dihu blagosti.

NAJ KALI

V kali zime

vse kali in se budi.

Morda se vidi, kot da spi,

ampak videz vara.

Vse kali.

Naj bo poganjek misli,

ki se več ne rabi

zatrt v kali.

Naj iztrošeno odide,

naj miru več ne kali!

Naj se nikoli ne zatre

svoje prvinske kali,

ki večno kali in brsti!

Nje budno oko je vedno

na preži, nikoli ne spi

in nenehno skrbi za vse,

kar kali in živi.

Naj kali! Naj Kali!

NEIZOGIBNO

Ko samoustvarjena

trpeča persona odide,

ostane identiteta,

ki je večna.

Šele ko je priznan

izvor človeškosti,

je mogoče živeti kot človek.

Ko se komplikacije uma

prepoznajo kot to,

je mir neizogiben.

V najbolj naravnem stanju,

ki je preprostost,

se um znajde v

nenehnem čudenju.

In to mu zadostuje.

Meni pa tudi.

VEDNO ISTA

Skozi večnost potujem,
da te odkrijem -
vsakič znova,
vsakič tebe.

Vedno ista,
čeprav spremenjena,
nikoli spregledana,
nikoli zgrešena.

Vsakič najdena
in vselej prepoznana,
ogledalo,
ki uzre svoj obraz.

Z istega drevesa je
le nemogoče pasti
daleč narazen...

SEBI

Ti, ki si najbolj budna budnost,

ki nikoli ne zaspi.

Ti, ki imaš najbolj jasen

in prefinjen pogled,

ki se nikoli ne zamegli -

(tebi pripadam, če že komu).

Ti, ki veš in nikoli ne dvomiš,

ker si gotovost sama.

Ti, ki ljubiš brez pričakovanj,

ker ti je vse pogojeno tuje -

(tebi se klanjam, če že komu).

Tebi, ki nisi različna od mene,

tebi se podarjam na razpolago.

Tebi, ki si radost sama,

in moj edini pravi obraz.

(naj služim tebi, če že komu).

NEPTUN

Ko se brezno pogrezne
samo vase,
ponovno odprem oči
in te (se) zagledam na novo.

Glasovi nežno potihnejo
in misli so le še
menjavajoče se kulise
za pričo, ki nikoli ne premine.

Morje si, neskončno in mirno.
In povem ti, da te ljubim,
ti pa mi z gladine odzrcališ
besede nazaj.

Naj bom vsa tvoja,
objemi me s svojimi valovi!
In ponovno zaslišim odmev -
moja, moja! In razumem, vem.

TI

Željno me pričakuješ s poljubi,
ko prihajam k tebi,
vrata so vedno na stežaj odprta.

Ko odhajam me zasuješ s poljubi
in me že znova pričakuješ –
da se ponovno vrnem.

(in praviš – naseli se v meni).
Ampak ti... ti nikoli ne odideš.

Moje srce je potiskano s tabo
in ovita sva v isto tkanino.

Ti si konec iskanja in začetek vsega,
želja sama si kot tudi želeno
(naj se naselim vate).

POT?

Kako dolga je pot

od mene do mene,

ko se dih prelije vase

in domala ponikne?

Kako dolga je pot...?

Ko se misel na poti

do svoje izvršitve ustavi

in ostanem samo jaz?

Kako dolga je pot...?

Ko se prepoznam v sebi

in se nasmehnem.

Le kdo ja ta, ki si je

pot zamislila?

Je sploh kdaj bila?

POGOVOR Z DUŠO

Ali kdaj spiš, ljubljena?
Ne.

Te kdaj skrbi?
Kaj je to »skrb«?

Povej mi kaj o smislu...
Razen mene same, ga ni.

Kaj bi ti naredila?
Nič, kajti negibna sem in tiha.

Kako se potem izražaš?
Z ljubeznijo.

Kaj mi svetuješ?
Bodi jaz. Vsa.

Kaj naj naredim?
Ljubi.

Kaj je moja volja?
Ljubezen.

To je vse.

***

Lahko si misliš karkoli o

prihodnosti ali o preteklosti,

ampak resnica se dogaja sproti.

Lahko napleteš nešteto misli in

vseeno je ali so sovražne ali radostne,

ker resnica se dogaja sproti.

Lahko si želiš in upaš in čutiš karkoli,

lahko trpiš kot žival ali pa si nor od ekstaze,

vendar resnica se dogaja sproti.

Lahko bežiš, se zanikaš in mučiš

na tisoč in en način,

ampak resnica se vedno dogaja sproti.