V SREDIŠČU SRCA TIŠINE

Ko krik rojstva dneva pojenja

in se noč počasi umakne,

zaslišim svoj glas v jutru.

Zbudim se pripravljena,

in sprostim se v umiranje,

ker ljubim rojstvo...

Ko zavijem z očmi,

nebesa zavijejo z očmi.

Ko se veselim,

se stvarstvo veseli z mano,

drugega ni...

Odsev odseva v odsevu...

Življenje je gotovost,

ne da se mu pobegniti,

njegove strune so vseskozi

pripravljene na še en ton.

Njegovi glasbi ni konca,

lahko si zaradi nje srdit

ali pa vzradoščen...

Glasbi ni mar, ona igra...

V sredini, med skrajnostmi,

v središču srca tišine,

kjer nič nikoli ne vznikne

in nikoli nič ne premine.