BRZICE ZAVESTI

Nebo se le blago nasmehne,

ko se spusti v telo

in me popelje na sprehod po sebi.

Njegova prisotnost je hladna,

ko stojim na meji nemogočega,

ko se sprehajam po robu možnega.

Nagovarja me s svojim imenom

in želim se odzvati,

a se ne najdem nikjer,

čeprav se obličje množi v neskončnost.

V razlaščenosti sebe in v posesti neba

se ponovno prepoznam...

Ko mi ime pobegne pred sabo

in se varljiva podoba izmuzne,

takrat se zrak skozi zrak sprehodi...