DOMOVANJE V VETRU

Sonce se mi

trepetajoče izliva iz prsi,

luno hranim v trebuhu

in sanjske podobe mi polzijo iz oči.

Zvezde prekrivajo kožo

in lasje so tipalke do galaksij.

Nikamor ne pripadam,

o svojih koreninah ne vem ničesar

(o njihovem poganjanju še manj).

Starost je smešna zadeva,

le kako naj se jo določi s številko,

večnost je vendar dolga...

Prebivam v vetru in potujem z njim.

Ne bojim se usode Ikarja

(strasti me ženejo visoko k nebu),

če se zgodi, da se mi krila stopijo,

naj na ognjenem nebu zažarim

kot sonce sámo.