36

Kako naj izrazim neopisljivo,
kako naj opišem nevidno,
a vendar bolj resnično,
kot vse otipljivo in vidno skupaj?

Ti, dih jemajoča, ki ugrabiš srce,
da na njegovem mestu biješ
kot edina resničnost,
kot edino, kar sploh je.

Jemlješ me z vsakim vdihom
bolj in bolj,
vpijam te z vsakim izdihom
več in več.

Bolj ko si ti, mene je manj,
manj ko me je, bolj sem jaz.
Kaj je to, kar jemlješ?
Je mar še kaj za vzeti?