TIHI KRALJ

Slonji kralj se je pripeljal s kočijo,

z rilcem si je obrisal pot s čela

in se blago nasmehnil ljudstvu.

Ljudje so ploskajoč pozdravljali

svojega gospodarja.

A gospodarju ni bilo mar.

Ni se oziral na direndaj,

ni se priklanjal in ni jim mahal nazaj.

Ni se odzival na njihovo veseljačenje,

ni se pridružil zabavi svojega ljudstva.

In glej! En za drugim so ljudje utihnili.

Vreščanje se je poleglo in

evforija čaščenja je pojenjala.

Zazrli so se v nemo neodzivnost

svojega namišljenega gospodarja.

In maske so popadale na tla.

In solze so se jim ulile iz oči,

iz oči, ki so prvič videle, zares videle.

Vstali so s tal, si obrisali kolena

in odkorakali stran, vsak po svoje.

Dojeli so, da so se prvič ogledali

v ogledalu.

Da so prvič videli svoj obraz brez obraza.

Doumeli so, da jim ni potrebno klečati

pred nikomer.

Da se njihova kolena upogibajo le

po njihovem lastnem izboru.

Da je vsaka njihova poteza odraz

njihove lastne volje.

In da razen nje, drugega gospodarja ni.

Takšna je moč tihega kralja.