SVETINJA

Vesolje se razgrinja skozi čute

in se skoznje podaljšuje v čas.

Kako naj se čas izvleče iz čutov,

če je v njih v vsakem trenutku

nastanjen kot večnost?

Besede so nagajive in površne,

ko nad njimi v najfinejšem

odtenku prozorno bele

veličastno zasije diamant,

kristalno čist, kot voda pri izviru.

Pred njim se ni mogoče skriti,

ganjenost polzi skozi solze

in smisel vsega se razkrije v

padcu trepalnice na dlan,

ki jo zdaj kot svetinjo držim.