PRASRCE

Prasrce je staro,

starejše od velikega poka,

ki poka in poka

in odmeva v zdaj in potem...

Prasrce ve in nima skrivnosti,

golo je do kože in vse čez kosti.

Čeprav jih nima, prebiva v njih.

In nima svojega diha,

pa vendar diha.

Nima svojih oči,

a vselej vse vidi.

Prasrce je staro,

a z vsakim utripom živi.

In ne umre...

Ker ne more.

Ker se nikoli ni rodilo.

OGNJENI MIR

Gostota miru me vpija,

žveči me, dokler ne zmanjkam

in me nato izvrže nazaj vase.

Konzumiram samo sebe

in se hranim z mirom.

Rep svoj grizem z zobmi,

požiram celotno telo,

dokler ne izgine

in se izpljunem nazaj vase.

Ko potonem v svojo nesnovnost,

pijem mleko iz njenih prsi.

Svojo kri poklanjam ognju,

naj se kot ljubimca hranita

en z drugim.

OVER & OUT

Zvoki parajo možgane

in celice brenčijo.

Bog je električen.

Visoka napetost v zraku

reže plasti, ki se trgajo

in luščijo kot stare tapete.

Ostaja čistina enosti.

Tam je tukaj in tukaj je tam.

Pogled skozi oko je širok,

čeprav je le eno.

Količina v tem primeru

ni pomembna.

Signala ni zaznati,

a vklopljeni so vsi valovi.

Končni sprejemnik hira,

spal ni že stoletja

(vsaj tako se čuti).

»Daj si že mir!«, zaslišim

in se ubogam.

To je še edini glas,

ki ga upoštevam.

Over & out.

PODREDITEV ZVERI

Nočno zrenje izza

zavese budnosti...

Naj le oči ostanejo odprte...

Ko nevidni svetovi dneva

odidejo spat

in svetloba osvetli temo.

Naj le oči ostanejo odprte...

Nad breznom se dviga

nov dan

in zora obsije globel

(ki se zdaj lesketa rdeče).

Naj le oči ostanejo odprte...

Zveri vsakdana se dvigajo

iz oceana tam spodaj,

s planote jasnosti mi

nič ne uide.

Naj le oči ostanejo odprte...

Beštije divje dvigajo svoje

dolge vratove

in z glavami suvajo kvišku.

Z eno samo gesto meča

jih odvrnem

in potopijo se nazaj v ocean sna.

A moje oči ostanejo odprte...

NOČNA

Poljubi me
preden razpadem v spanje,
pospremi me v polje noči.

S trepalnicami svojimi
mi pokrij oči...
Nasmehni se kot takrat,
ko si se prvič zaljubil vame.

SVETA KRI

Škrlatni tok milosti teče iz

črne maternice kaosa.

Kristalna luč

nikoli rojenih otrok.

Ljubezen,

ki se lušči od same sebe,

da se povrne v zemljo

in jo oplodi s krvjo življenja.

Iz z zvezdami posute

temne maternice se rodiš

in vanjo se povrneš.

Medtem ko tok teče

brez konca in kraja.

Sveti gral je

krvaveča maternica.

ŽARENJE

Divja, divja je reka spomina

in neusmiljene so njene

motne, nemirne globine...

Dokler se ji ne ponudi cvetja

in se ga vsuje v strugo.

Tedaj renčanje potihne.

Voda v globinah je nemirna...

Prebudim se iz sanj,

ki jih sanjam z zvezdami.

Odsevamo se na gladini reke.

Sprva je odblesk vihrav.

Ampak cvetje... cvetje ga miri.

Z neba opazujem odsev v reki.

Celotna gladina je srebrno-zlata,

prekrita z mirom

in mirna kot zrcalo.

Njeno edino dejanje je žarenje.

Voda je v globinah mirna.